Trinajstka

Objavljeno 13.04.2013 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Ta nesrečna številka! V ljudskih glavah se je drži prav nič zavidljiv sloves. Najbolj tragično pri njeni usodi pa je, da je pomanjkljivo utemeljena. Številni bi se ji najraje izognili.

A za vsaj kanček sreče, danes ni petek. Takšna kombinacija bi nebodigatreba prinesla zaznamujoče posledice.

Tako pa je sobota bila malo popestrena z vplivom sredinega ščipa (tako se je tudi napovedovalo ).

Vendar se konflikti proti koncu dneva vedno poležejo kot bi noč umirila naše notranje sile.

Danes so nastali tudi moji prvi piroški. Morda res niso popolni ali vsaj podobni izdelkom kakšne zveste ruske gospodinje, vajene praznične družinske peke, so pa potrjeno okusni.

Prepričala jih je preprostost zeljnatega nadeva v testnati obleki, ki bi se zlahka pretvarjala za zlato zapečeno žemljico.

  • Share/Bookmark

Kulturno po Prešernu

Objavljeno 8.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Mislim, da smo vsi hvaležni za 8. februar. Morda predvsem zaradi dela prostega dne.

Pa bo že prav tako in prav je tudi, da ga prijetno preživimo. Ni pa prav, da se na ta dan pozornost obrača na politiko, ki je v našem prostoru že tako umazana, sedaj se pa še namerno spodbuja nasprotovanje proti tem in onim. Namerno šopirjenje – to pa ni prav!

A pozabimo na to temo, prepleteno s skandiranjem, rušenjem miru, pa čeprav za voljo izboljšav. “Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo,” pravi Prešeren.

Njemu v čast je politiko nekoliko zasenčil današnji že tradicionalni recital, ki ga lahko spremljamo ob 12. uri na njegovem trgu. Udeležila sem se ga in s člani Društva dramskih umetnikov Slovenije prebrala večne verze.

Obenem bi čestitala svojemu sokrajanu, basbaritonistu Marcosu Finku za prejeto priznanje in seveda vsem ostalim nagrajencem Prešernovega sklada kot tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Današnji dan je odlična priložnost za sprejemanje lepega okoli nas, izkoristimo tudi priložnost in stopimo v kakšen muzej ali galerijo, ki nam odpirajo vrata brez vstopnin.

  • Share/Bookmark

Današnji flash

Objavljeno 28.11.2012 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

S sestro sva šteli kovance.

Da bi ugotovili, če imava dovolj, da kupive skuto, ki jo je mami naknadno naročila.

Predlagam, da greve v Hofer, ker je cenejše.

V trgovini grem mimo družine, ki nakupuje, in slišim očeta, ki reče sinkotu:

“Kar malo počakaj, tudi jaz 4 tedne čakam na plačo. 4 in pol.”

  • Share/Bookmark

Nemogoče

Objavljeno 18.11.2012 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Velikokrat si mislim, kako lepo bi bilo živeti npr. v bivši Jugoslaviji (to je zame nostalgično obdobje, čeprav nisem nikoli poizkusila), da bi začutila veličino voditelja Tita, skrbno izbrno enkratnost izdelkov v diskontih, še bolj natančno filtrirane novice na večernem programu dnevnika, sijočo podobo dneva mladosti s štafeto, sprejem federacijskega podmladku v vrsto pionirjev, idealizirano enakopravnost, spodbujanje dela v skupno dobro, duh maldinskih brigad ob gradnji glavnih prometnih povezav, skromno, a pošteno življenje v družini z malomeščansko vzgojo, skupaj z vsemi tabuji in tradicionalnimi vrednotami …

Žal bo to verjetno za zmeraj ostala želja.

A kljub temu se ob določenih trenutkih počutim ponosno na našo generacijo, saj smo priča neverjetnim dogodkom. Takim, ki se bodo zapisali v zgodovino. Živim ob dokazu časa. Neprecenljivo!

To sem na primer pomislila, ko je na ameriških volitvah leta 2008 prvič zmagal črn kandidat – demokrat Barack Obama. in letos drugič :)

Sem pa doživela šok, ko sem danes videla posnetek sprejema oproščenih generalov v Zagrebu na glavnem trgu. Ne podpiram odločitve sodišča, saj se zavedam krivde okrutnosti na obeh straneh v vojni devetdesetih let, resnično pa nisem nikoli pričakovala, da se bo  zgodilo zdaj že znano. Da bo Ante Gotovina še kdaj stal prost predpetdesettisoč glavo množico, ki slavi njegovo ‘herojsko’ vrnitev.

To vsekakor je mejnik.

  • Share/Bookmark

Drobec

Objavljeno 27.10.2012 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Tole sem našla zapisano na majhen listek nekega starega, glede na izgled neštetokrat prelistanega molitvenika.

Popolna lubezen nima

moja luzen je molitva

nar globokejši

ponižnost jest nimam

te jest nimam.

Angelska čistost nima

narvikši molitu te spet

nim ker v molitve

kej druzga jest mislim.

Duh pokore tega ni

ker si vse preveč stežem.

Nespremenliva krotkost

te tudi nimam

ker me vsaka reč jezi.

Čudovito je odkriti drobec razmišljanja neznane osebe, ki je živela pred tabo in zapisala par utrinkov brez da bi slutila, da bodo le-ti prispeli do druge neznane osebe drugega časa.

  • Share/Bookmark

EncontrARTE

Objavljeno 4.10.2012 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Lepo je biti del enkratnega dogodka, ustvarjalnega sodelovanja s skupino EncontrARTE. To so mladi iz južnoameriške države Gvatemale, ki potujejo po svetu in prikazujejo svojo živahnost, izražajo majevske korenine.

Že na začetku, ko smo sklenili krog, da bi se zbrani spoznali, je bilo moč začutiti blagodejno sproščenost, ki so jo člani skupine oddajali. Po nekaj uvodnih besedah in igrah smo se navzeli prijetnega domačnega vzdušja in nato tri ure preživeli v dragoceni bližini izvirnih, energičnih, nasmejanih in gibčnih Gvatemalcev.

Ogromno je bilo gibanja, spoznavanja svoje okolice s plesom, uprizarjanjem, posnemanjem, petjem, dihanjem, predvsem pa smo se zabavali in tako ne le komunicirali v nam tujem – španskem jeziku, ampak tudi na telesni ravni.

Lepo je sprostiti se in biti v stiku z ljudmi iz popolnoma drugačnega kulturnega okvira.

  • Share/Bookmark

Lahkih nog naokrog

Objavljeno 15.04.2012 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Podaljšan vikend je zadosten razlog, da smo se v troje usedli v mašino, ki nas je zategnila proti Obali. Ampak nas živo srebro na lestvici ni prepričalo, zato smo se odločili odriniti v zaledje, kjer nas lahko malo prevetri oz. preburja, hehe. Po kraku A3 smo nadaljevali pot do postajališča, kjer sem zaradi hladne rezajoče sape napačno predvidela scenarij dneva. Pogreli smo se vsaj z najboljšo kavo iz Petrolovega avtomata (zakaj so jo na nekaterih bencinskih podražili na 1,50 €, drugod je pa cena človeška?) in moški član odprave me je presenetil s škatlico kakavovih palčk. Njami, kakšen zajtrk!

Že nas čaka izvoz za Sežano, ki je naša prva destinacija. Seveda ne gre brez ponovne kave in štabnega posvetovanja o strategiji nadaljnje bitke. Ah, brezskrbna mladina je z navdušenjem srkala nenavadno poceni kavo, ki je v prestolnici ni navajena. Kot pravi turisti smo s stalno aktivnim fotoaparatom v rokah obhodili  mesto, ki nam je v jutranjih urah dalo vtis prijetnega, politalijanskega kraja s kar nekaj pomembnimi stavbami. Želela sem si vstopiti v Ljudsko univerzo, kjer se je pred 108 leti rodil genij. Res tako mislim! Srečko Kosovel je bil neverjeten mladenič, ostrino misli, duha mu je verjetno prinesla kraška burja in beli kamni sredi rdeče jerine. Žal sem se morala zadovoljiti zgolj z njegovim portretnim kipom, ki pozdravlja mimoidoče pred zgradbo.

Odpeljali smo se naprej oz. nazaj in ugotovili, da se nam res ne mudi iz tega mesta, ki se je ravno pričelo prebujati. Ogledali smo si še botanični vrt, pa čeprav le od zgoraj izpred zaklenjene ograje in nato še pokopališče. Želeli smo najti vojaško pokopališče, ven dar nam ni uspelo. A kaj zato? Tudi navadno pokopališče odraža en vidik prebivalstva tik ob meji.

Pot nas je vodila v hrib. In dolino. Mimo ničesar. Srečali smo le tri preznojene kolesarje, ki so vintali iz druge strani. In uspelo nam je! Dutovlje. V centru kamnita cerk ev. Zvon bije. Čas maše. Polno dvorišče. Velikonočni ponedeljek. Zavijemo proti mali bencinski č rpalki na koncu vasi, sposodimo si ključ in eden za drugim lulamo. Na vrsti je sproščeno občudovanje vinogradov, cigareta in čokolada s celimi lešniki. Neprecenljivo! Skorajda ne bi moglo biti lepše, ko smo zagledali smerokaz na drevesu: TERAN. O, ja! Kar peš jo smuknemo proti prvi hiši in pozvonimo. Gospo prekinemo ravno med odpravljanjem v trgovino, a nam nalije plastenko s vinom, črnim kot kri. Ponudi nam še za poskusit in kakopak – všeč nam je. Gostoljubno nas usmeri proti Tomaju.

Trikrat smo prečesali vasico po glavni cesti in čez grič, a sledu o Kosovelovi domačiji ni nikjer. Poskusimo še enkrat po malo spremenjeni varianti poti. Eureka! Vrt, smreka in tulipani vabijo, a so skupaj s hišo in teraso obkroženi z zeleno ograjo, vrata pa so kot zapečatena. Na njih je le napis s kontaktno številko. Drugačna je kot tista, prek katere sem bila zjutraj po telefonu iz kafiča zavrnjena. Predlagam naj tokrat poskusi sestra. Nič ne bo, gospa skrbnica je cel dan odsotna. Nato pa: blink -blink. Sestra doživi preblisk, da je to stacionarni telefon, ona pa trdi, da je na poti. We got you!

Pokličemo še enkrat in kot posneta tajnica se javi s popolnoma enakimi besedami, s popolnoma enakim tonom kot že dvakrat poprej. Opozorimo jo na naš dvom, ona pa se brani z izgovorom, da ima vse klice preusmerjene. Potem pa tako. Domačija nas bo počakala do poletja, ko se bomo pod žgočim soncem peljali na morje. Ves ta čas nas pa soseda sumničavo opazuje. Hm?

Gremo do zapuščene cerkvice in se slikamo na vrtu. Všeč mi je pridih srednjega veka. Nato pa naprej do prave utrdbe iz kamna. Štanjel. Kot podoba iz 14. stoletja se prikaže, usidran na pobočju hriba.

Ljudi je povsod okoli, upokojenci s psom, mlade družine z nagajivimi otroki se sprehajajo med hišami in se razgledujejo. Tudi mi nismo izjema in dvakrat obkrožimo naselje, v katerega se vstopi skozi grajska vrata. Prvič zgolj informativno, drugič pa po navodilih prodajalca žganja kako priti do Ferrarijevega vrta. Tržaškemu zdravniku, ki je na Krasu našel predvsem mesto oddiha na bolj svežem, v primerjavi s tržaškim hladnem zraku, je hišo in dvorišče načrtoval priznan secesijski arhitekt Maks Fabiani. Zasnoval je tudi celoten vodovodni sistem in še kaj. Vrt je nameščen na hribu in je terasasto oblikovan. Nad sprehajalno potjo se nagibajo sadna drevesa, katerih cvetovi že omamno dišijo, v spodnjem delu pa se razpira velik ribnik, ki je nekoč služil za plavanje in namakanje med poletno vročino. Kakšna arhitektura!

Polni vtisov smo se vračali proti Ljubljani prek Vipavske doline, kjer smo lačni iskali simpatično gostišče. Zaradi prazničnega delovnega časa je bilo veliko restavracij zaprtih, na kar smo sledili obcestnem znaku, ki je vabil na grič. Sredi vasi Brje je doma kmečki turizem Birsa. Sonce nas je grelo in vzdušje sredi narave, vinogradov in gozda je bilo odlično. Naj pohvalim tako osebje kot hrano! Domačo, seveda. Zanimivo je bilo dejstvo, da strežejo le različna sortna vina in jabolčni sok. Izbrali smo cabernet savignon. Ko smo z obedom zaključili, smo si zaželeli počitka v brezskrbnem popoldnevu, natakarica (iz pogovora smo izvedeli, da je lastnikova hči) pa nas je povabila v klet. Tam smo poskusili več sort vina – belega in rdečega, ona pa se je razgovorila o letini, gostilni in poslu. Oče je med petjem veseljaško stopal po kleti in nalival poskusne kozarce. Ženski del se ni mogel upreti nakupu traminca.

Še par postojank na nujni cigareti in kozarčku vina, natočenega kar samopostrežno v termično izoliran lonček za kavo iz Petrola, nazadnje pa smo se odzvali še velikodušnemu povabilu kolega, da nam skuha kavo.

Saj ne da se nam ni nikamor mudilo, ampak . . . bilo je fajn! Tako je bil naš dan popoln in popolno izkoriščen.

  • Share/Bookmark