Ne bodi prikazen
iz smoga in megle.
……………………………………………….
Mesto te golta
v brezčasno anonimnost.
……………………………………………….
Hrup da, duh pa ni stalen,
tudi kreposti ni, da bi maske ovrgle.
……………………………………………….
Ko čutiš, da prihodnost je žolta,
skušaj najti pot in most,
da ne boš več prikazen
iz smrdljivega smoga in ovirajoče megle.
Sedim sredi perzijskih preprog:
družinski vzorec dragoceno stkan
in žametne blazine naokrog
v opečnatem domu.
Odmaknem svečo na stran,
ugasnem plamen in v vonju
vanilije umijem svilnato telo.
Uležem se na bok, glavo položim v dlan.
Pridi ob me, da ne bo me zeblo.
Draga moja!
Minili so tedni,
še vedno te ni.
Čakam te, toda
morda te sploh ne bo,
morda si pozabila name
in odšla iskat srečo v druge kraje.
Draga, pridi vsaj po slovo!
Odprite okna,
prižgite luči,
naj me prevzame svetloba,
naj se odprejo oči.
Dolijte petroleja za naše bedne laži!
iščem te v morju lepljivih besed.
prepričana sem, da zrem v resnico,
v ploskovito, brezmadežno, edino,
neponovljivo, breztežno resnico.
koralno dno se vdre.
nekaj mehurčkov hiti do roba vala,
ki se je zbudil malo prej,
jaz pa še vedno zrem in iščem.
brez vsega ostanem v morju lepljivih besed.
zbirko delam.
rišem črtice poleg imen.
prijateljica je svetovala mi,
naj artikle redno menjam,
skoraj vse želje so v kategoriji SMEM,
le zakaj obžalovala bi.
Glasna sapa v zavetju dlani.
Dih prekine spokojno stremljenje.
Po vratu se spuščajo lastne oči, ko jih iščem.
Dojki se stikata z odejo pod njimi.
Prek vijolične jopice silita in sta se sploščili.
Iz sosednje se oglaša televizor.
Samoumnevna navada ali neodrekljiva želja?
Svilena koža ob robu oblek. Diši po sveži travi.
“Stuširala si se … “
Monotoni oglasi za pralni prašek. Diši po sveži travi.
Čas srečanja in čas slovesa
in ves čas, ki je vmes.
Nemi pogledi in mučna tišina,
pojemanje diha v prostoru telesa.
Kaj res ni važna beseda,
ukraden nasmeh ali vsaj znak,
hrepenim zaman – ali pač?
Mineva čas, a se um ne zaveda,
temni noči se telo ne vda.
Boleče je spominjati se bujnih misli,
iskrenja o prihodnosti na samem začetku,
ki niti ne sluti bridkosti, da se brezimno konča.
Ne, hvala!
Ne pošiljajte tega več,
dosti mi je položnic in reklam.
Vse to je slaba potrošniška šala,
vsi kuponi in odstotki so odveč,
ne bom šla v trgovino – vaš trud je zaman.
Obljubo sem vesti dala,
stare cunje morala bom obleč,
ker zaradi denarnice me je sram.

Danes sem spet sam.
V šepetu noči
se izgublja moj dih -
zmanjkalo mi je moči.
Danes spet ležim v travi.
Mesec sije nad mano,
listje pokriva mi oči
in ti stalno vdiraš v moje misli.
Danes je moja svoboda.
Metulji preletavajo nad mojo glavo,
lepo mi je samo dihati -
pozabil bom na vso slavo.