Alias

Objavljeno 28.09.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Nocoj se počutim kot Frida Kahlo.

Dokončala sem 5 poglavij nove zgodbe, prihajata še dva (verjetno). Noga me ovira v kolenu – ne morem je pokrčiti niti iztegniti. Dovolj je nočnega miganja z ritjo po mokri travi.
19. avgust 2012

  • Share/Bookmark

Nihilizem in hedonizem

Objavljeno 12.09.2012 avtor zaria.
Kategorije: beseda, slika, zvok, razmišljanja.

No, tale naslov zveni kot napoved nekakšnega strokovnega razpredanja o dejavnikih, ki vodijo k enemu ali drugemu ekstremu življenjskega sloga. A sta si pojma pravzaprav precej sorodna.

Nihilizem kot filozofska smer zavrača vrednost vsega, kar poznamo. Vsi predmeti, občutja, načela in prioritete so pomensko zmanjšane do minimuma. Vse dogajanje pač temelji na dejstvih, do katerih velja nevtralen odnos. Poleg tega nihilizem izpodbija pravila našega bivanja, se jim zoperstavlja in prestopa družbene meje pravega, primernega, moralnega, dovoljenega.

V Alamutu (Vladimir Bartol) je že na samem začetku izpostavljen stavek:

“Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”

Roman nam predstavlja moč manipulacije z duševnostjo množic zaradi volje do moči, o čemer je ogromno razmišljal Nietzsche. Prevzemanje pravic v lastne roke vodi v prevlado manjšine in hkratno izgubo enakopravnosti večine. Nietzschejeve misli so pogosto vodilo raznih skrajnežev, tiranskih voditeljev, političnih zavedencev …

Malenkost naprej od nihilizma, ki izničuje vsakršno ceno sveta in odvzema smisel življenju, je hedonizem. Z njim označujemo težnjo po obstoju, obkroženem s čim več ugodja. Cilj bivanja naj bi bil užitek, saj naj bi ob njem doživeli najlepšo, najpristnejšo izkušnjo sveta, hkrati pa tudi dosegli višjo resnico, ugledali pravo podobo in razumeli moralna pravila.

Morda je stremljenje k stalni prijetnosti brez naporov in izzivov res nekoliko utopično pa tudi egoistično, a pomembno je, da se zavedamo lepot življenja. Potrebno je privoščiti si, spoznavati in ceniti lepo …

WISH YOU WERE HERE

YouTube slika preogleda

Ob poslušanju te odlične pesmi nepozabne rock skupine Pink Floyd sem pomislila na nizanje kontrastov v prvih dveh kiticah.  Zdi se, da se zasedba sprašuje, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Kaj je prav in kaj narobe? Kako ločiti med tema dvema poloma?

Včasih je resnica prav skrbno zakrita. Res je, da je mnogo situacij zagonetnih, ko ne moremo brez dvomov sprejeti odločitve. Ponavadi kolebamo med dvema možnostma, med katerima se ena zdi prijetna, vendar morda ne tako pravilna, druga pa težja in moralno bolj korektna.

No, ja … Prvo nam narekuje občutek, drugo pa vest s podlago pričakovanj iz okolice. Nikakor se ne moremo znebiti želje po dosegi ideala, ki smo si ga zamislili. Vedno nas vleče k lepemu, srečnemu, pravemu, dobremu, prijetnemu …

Odmislimo za trenutek besede refrena, ki si želijo bližine in pogrešajo. Zdi se, da tu pride do nekega razočaranja po odkrivanju pravega iz kitic. Kot bi s hladnim razumom spoznal širšo podobo sebe in človeštva. Prizna, da je izgubljena duša, ki že leta blodi in teče po istih poteh, medtem pa ni odkril nič novega, le stare strahove.

Svoje navade preuči iz zunanjega zornega kota, pristopi bolj objektivno in surovo. Njegova samopodoba je prešla do realističnega, praznega pogleda. Približa se brezodnosnemu stanju nihilizma, ki je ponavadi zaključek iskanja in upanja po dobrem.

To pomeni, da moramo biti do sebe odkriti in analizirati tako notranje doživljanje kot dejanja, saj se lahko le tako bolje spoznamo.

  • Share/Bookmark

Napačen čas?

Objavljeno 27.06.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Včasih mimogrede pomislim, koliko ljudi je že bilo pred nami, koliko jih je živelo na istem kraju, hodilo po istih poteh. No, nekatere so bile prej makadamske, mnogo jih je že zaraščenih, da se jih nihče več ne spominja. Tudi ljudi je pogoltnilo brezno preteklosti in njihova imena poznajo le najbolj zvedavi in vztrajni, ki iščejo svoje korenine in sledi zapisujejo v družinsko drevo. Pri večini pa se zapis prednikov kaj hitro konča. Je to posledica našega slabega spomina? Se slabo spomnimo tudi samih sebe?

Morda smo bili med davnimi prebivalci tudi mi, v malce predrugačeni obliki. Verjetno zaradi tega vsakega vznemirja neko drugo preteklo obdobje. Gotovo ste že slišali koga reči, da se je rodil v napačnem času.

Osebno me zelo privlači mračni srednji vek, kakor so ga označili. Tem laičnim racam sploh ne verjamem! Izhajajo iz našega “modernega” pogleda, ki zahteva skorajšnjo sterilnost bivalnega okolja, stalno obkroženost z informacijami, predvsem pa obseg tehnoloških naprav, ki so danes v splošni uporabi in vserazširjene.

Srednjeveško življenje si pogosto zamišljam, vendar ga ne vidim kot podobo nazadnjaštva, temveč civilizirane prvinskosti. To pomeni, da so ljudje živeli v močnem stiku z naravo, njihova naselja so bila obkrožena z obdelovalnimi površinami, poljem, gozdom. Tudi mesta so bila ustanovljena ob rekah. Vsaka družina si je skušala pridelati življenjske dobrine na rodovitni zemlji, ki jim je bila zaupana, gojili so domače živali, oblačila prali na vaškem koritu ali v reki, nujne potrebščine so kupili na sejmu, orodje so naročili pri obrtniku v delavnici, pridelano žito odnesli v mlin, da so spekli kruh . . .

Kljub temu pa je bila skupnost politično urejena in sicer po ideji Karla Martela in Pipina Malega, dokončno utemeljena pa v času Karla Velikega. Preuredil je obširno ozemlje z enotnim redom odvisnosti. Kralj, ki je bil lastnik vse zemlje, jo je razdelil med fevdalce in Cerkev, ki so bili z njim v seniorsko – vazalskem odnosu. V upravo jim je bila dodeljena zemlja, ki se deli na dominikalno posest pri dvoru, ki so joza  fevdalca obdelovali podložniki, ki so opravljali obvezno tlako. Rustikalno posest so dobili kmetje, so tam živeli in delali, delež pridelka pa dajali na dvor kot dajatev. Nazadnje še srenjska posest, ki je obsegala travnike, pašnike, gozdove, kjer so kmetje pasli, fevdalci pa šli na lov. Poleg tega je bila obveznost vazala služenje kralju in pa zagotavljanje varnosti kmetom. Ti so se v zameno za zaščito odpovedali osebni svobodi.

Ko si zamišljam prizore življenja v srednjem veku, pogosto vidim meniha v dolgi rjavi kuti, ki v opankah stopa po zeliščnem vrtu in zaliva vzgajane rastline. Drugi se ukvarjajo z zorenjem sira, od česar se močan vonj širi po celem pritličju. V sobah za molilnico so prostori za ustvarjanje knjig. V skriptoriju so posedeni pisarji, ki z najbolj natančno in umetelno pisavo pišejo po nareku. Ko je rokopis – prepis končan, ga risar dopolni z okrasnimi inicialkami. Še preden zeliščarja ujame žgoče opoldansko sonce, se zberejo v kapeli, kjer po navodilih skupnosti opravljajo molitve. Samostani so bili prave oaze kulture, učenosti, praktičnega, mirnega in skromnega življenja.

Res je bila Cerkev tista, ki je močno posegala v življenje malih, kmečkih, podrejenih posameznikov. Ti so bili pogosto že zaradi samih zgradb za krščansko obredje prestrašeni za svoj obstoj. Pročelja in obodi so z zelo izrazitimi kipci opozarjali na nevarnost greha, ki se kaznuje ob smrti. Spački, zgrbljeni od bolečine, so bili močno opozorilo ljudem, da se morajo držati vseh pridig, ki jih poda njihov far. Tako močne, slepe, neodrekljive vere ni srečati še dolgo po tem.

Še dolgo po tem pa občudujemo in opevamo najlepšo ljubezensko zgodbo, Tristan in Izolda, ki opisuje neustavljivo naklonjenost, ki jo ovira načelo viteštva, ne le da služi dami, ki se je ne dotakne, temveč tudi zvestoba gospodu. Kakorkoli, ljubezen plemeniti, kar je viteška vrednota. Za svojo damo so se ponavadi med seboj borili na turnirjih, kjer so tekmovali v različnih spretnostih, npr. : lov, mečevanje, suvanje debla … Z zmago so izkazali čast svoji cenjeni.

Te viteške igre si lahko ogledate v filmu Vitezova zgodba oz. A Knight’s Tale, vendar je jasno, da je mnogo stvari drastično prilagojenih in spremenjenih, tako kot v filmu o Tristanu in Izoldi.

Preberite si kaj srednjveške literature! Odkrili boste, da je prepredena s čistimi namerami, pristnimi čustvi, pa čeprav je odnos morda soočen s preprekami, ki jih postavljajo družbene norme (podobno kot danes), vendar tako postaja človek boljši v svoji duši. To pa je edino, kar je dragoceno.

Če to vemo, je že tako, da nismo rojeni v napačnem času, ker se lahko oziramo nazaj in odkrivamo sadove bivših obdobij.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ustvarjanje

Objavljeno 24.06.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Poletni dnevi so se pričeli!

Prav prijetno je, saj smo jih že nestrpno pričakovali. Skupaj z višjimi temperaturami pa se mi zdi, da je sonce prineslo tudi nov zanos po tem deževnem obdobju. Zadnje dni se počutim blagodejno navdahnjeno.

Gre za nek občutek, ki sicer nepredvideno napolni dušo in porodi misli, ki pa so, žal, časovno omejene in tako nenadoma kot so prišle tudi zapustijo naš spekter dojemanja. Če jih seveda ne zajezimo z zapisom ali vsaj večkratno ponovitvijo glavne ideje, ki jo nato lahko še dokončno razvijemo.

Morda mi je sproščenost teh dni odprla kanale, ki jih sicer mašijo obveznosti in vzgojno-izobraževalna ustanova. No, kakorkoli: občutek mi je všeč in tudi produktivnost se pozna. Sedaj je čas za umetnost. Vrstice čakajo, da jih popišem. Zdi se mi, da je  ta vidik človekovega obstoja precej pomemben, saj tako odkrivamo nekaj nerazumnega, vsaj malo damo prednost instinktom. Kot ženska tako izražam doživljanje, ki se razlikuje od moške energije, s katero je napolnjen svet.

Dajmo prostor ženskim občutkom, vsemu lepemu in užitkom! Saj veste – ni vse črno belo :)

  • Share/Bookmark

Dobra vila

Objavljeno 11.05.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Moja ura je čarobna!

Ni se ustavila, le minila je. Ves čas, ki ga imam na voljo, jo je pričakoval. Čas moje mladosti je čakal na mojo uro. Prišla je oblečena v zemeljsko odevalo, iz katerega rastejo prelepe cvetlice pomladi in ljubezni.

Nisem je iskala – bila je celo večnost pred mano.

Nisem je iskala – gledala me je v oči.

Nisem je iskala – pozdravila me je.

Nisem je iskala – nasmehnila se mi  je.

In potem sem ji nasmeh vrnila. Zaplavala sta nasmeha in se na sredi srečala. Všeč sta si bila, to vem, ker sta se približala.

Potem pa mi je vila pričela nežno nizati bisere na nitke. Med nitkami so svoje mesto našli sijoči dragoceni kamni, ki jih je težko najti, če si jih resnično ne želiš in si potrpežljiv. Svoje ogrlice mi je razkazala in ponudila. Razumela sem to!

Poprej sem veliko vedela, a še vedno bila nevedna, tokrat pa sta se mi um in srce odprla. Ker je bilo snidenje prijetno, sva se obe smehljali in se veselili naše zavrtosti – da se ji malo posmejimo v trenutku, ko se je zavemo.

Naša človeškost je naša slabost in naša dobrota. Zlivamo se v njiju in zopet plavamo ven. Ko nas oblije studenec iz srca, začutimo le navdih našega bližnjega, ki naj bo svetel in neobremenjen. Temni in zastrašeni duhi se nam zdijo neprijetni in bi se razširil po našem. Ugoden potok pa nasprotno – oblije dušo in ji še prilije olja, da sveti.

Vila je svoj potok velikodušno razdajala in pošiljala nasmehe. Ob slovesu ni bilo grenkobe, temveč zadovoljstvo in hvaležnost za sprejeto in dano. Menjava tokov je dobrodošla in pozitivno učinkuje. Menda tudi vila potrebuje dobro misel in nežnost.

Te so dragocene. Kot moja sreča in moja ura.

  • Share/Bookmark

Usoda?

Objavljeno 5.04.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Neverjetno, kako je naš svet poln povezav! Predvsem nerazumljivih. Stvari se dogajajo na nekem drugem nivoju. Verjetno vse naše življenje, odločitve, osebe . . . veže nevidna moč, energija, ki veže in sprejema ali cepi in zavrača.

Ljudje smo predvsem energijska bitja, ki svet okoli sebe zaznavajo prek čutil in ga nato notranje občutijo. Na tak način delujemo v prvi vrsti. Občutki so poglavitni vodniki, šele potem pridejo na vrsto zavestne odločitve, utemeljene misli in dejanja. Ponavadi želimo za neke nepredmetne znake najti ustrezno razlago, ki bo logična in bo potrdila naša občutja. Vse premalo se zavedamo, da ti razmisleki ne prinašajo nič dobrega!

Preveč preračunavanja prinese neželeni izkupiček razočaranj in nesreče. Sreča pa je stvar narave in kozmičnega reda. V ta vesoljni načrt je brezsmiselno posegati, saj ponavadi ravno pretirana skrb in načrtovanje porušita sistem, ki je bil v začetku čisto v redu in znosen. Govorim seveda o čisto vsakdanjih opravkih in obveznostih.

Ne prestavljajte si npr. datuma zobozdravniškega pregleda, čeprav vas je grozljivo strah zvokov njegovih pripomočkov. Je že prav tako, da boste med čakanjem na novodoločeni datum pregleda doživeli cel spekter kljuvajočih, skelečih in sunkovitih bolečin v čeljusti. Še želeli si boste prestrašeno zreti v masko na ustih in bele rokavice, ki raziskujejo vaša usta in povzročajo . . . AUČ!

Ne vem, ali je to usoda, je pa zagotovo veliko paradoksov in nerazumljivih trikov višje sile. Morda je kaj pametnega na to temo povedal že gospod Murphy. Višja sila nam na ta način sporoča, da je sama dovolj domiselna in se nam ni potrebno truditi, da bi še kaj popestrili. Je pa res, da nam vseskozi pošilja signale, ki bi nas opozorili.

Vedela sem, da sem nekaj izgubila.

Tak trenutek je bil, ko se mi je zazdelo.

Sedaj sem se prepričala!

  • Share/Bookmark

Mi je žal

Objavljeno 1.04.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Kot svetopisemska kača nas družba zapeljuje z mislijo, da namponuja nove,boljše možnosti, deluje v našo korist in nam odkriva nova spoznanja. Zapelje nas v greh.

Zmota prej ali slej pokaže svojo resnično plast, šibkost dejanja, saj se sproži glas naše podzavesti – slab občutek, ki nas teži in ohromi. Občutek krivde je trdovraten pečat samoočitanja, saj nas potem vest nenehno opozarja na neupoštevanje niza moralnih načel, ki so v našo podzavest vnešena med osebnostnim razvojem v zgodnji mladosti. Razkol med dobrim in hudim je jasno začrtan, čeprav se nam v primeru etičnih vprašanj zdi neprimerno težko pravično odgovoriti.

Ko nas prevzame krivda, je jasno, da je bilo storjeno nekaj napačnega. Ko to prepoznamo, sledi pogled v notranjost, faza sprejemanja odločitev o spremembah in ukrepih, nato pa udejanjenje le-teh.

Včasih je za poravnanje zadostno iskreno opravičilo. Opravičilo je iskreno, saj smo dejanje zagrešili nezavedno, torej je to naša nesreča, zmota, tragika in ne gre enačiti z zavednim dejanjem hudobije, zlobe.

Zares lepo je, če nam pri spiranju slabega občutka pomaga, kogar se tiče krivica. K notranji pomiritvi in vzpostavitvi naravnega reda ogromno pripomore sprejetje opravičila in odpuščanje. Le-to odnos okrepi in poveča ne le spoštovanje, pozitivno predstavo z ene strani, temveč tudi globje medsebojno zaupanje. Odnos na ta način raste. Skupaj z opravičilom seveda spada stremenje k odpravi, preprečenju neprijetnih besed ter dejanj v prihodnje.

Zato priznam, da moje nepremišljene besede povzročajo prizadetost naslovnika, moj ponos osiromašenje prijateljstva, moja notranja zmeda nezaupanje do bližnjega in zato nerazumevanje pomena odnosa . . . moje napake krhanje notranjega ravnovesja.

Naučila sem se reči MI JE ŽAL.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

70s are still alive

Objavljeno 29.03.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Odločila sem se, da danes malo otresam. V bistvu niti ni bila odločitev – enostavno zapasalo mi je. Ker že dolgo nisem in me zmoti, morda pa tudi zaradi tega, ker pač lahko.

Apeliram na mladež, ki po ulicah gleda v svet prek znamenitih piflarskih očal z velikimi črnimi okvirji. Halo? A ste pobegnili iz sedemdesetih?

Ni lahko gledat poplavo enako zamaskiranih mladenk in mladeničev. Saj razumem, da je izbira stvar okusa, a kako zaboga je lahko eno in isto všeč kar na lepem vsem??

Ravno to. Vsakemu posamezniku je všeč, kar je všeč posameznikom okoli njega. In posameznikom je všeč, kar je všeč modnim in trač revijam. Tem pa je všeč, kar je všeč estradnikom. Neupoštevanje slednjih je pa itak kaznivo dejanje, ki krši vsakršno etiko in moralo, predvsem pa se obsoja zoper izpodbijanje temeljnih načel črednega nagona.

Dajmo, sledimo našim zvezdicam! Nataknimo si gate na glavo ali pa še kaj drugega, če je to le že kdo naredil ali pa v intervjuju s Cosmopolitanom izjavil, da mu je ljubko in doma to pogosto počne. Človeka kar zaboli, če tega njegovega fetiša ne bi uprizoril.

Poleg očal se seveda spodobi in primerno je, da oblečemo pikčasto majčko, ki je namenoma razvlečena ali dve številki prevelika, korenček hlače, nataknemo prikupne balerinke ali rjave retro čevlje.

Ko dodamo še torbico, nekaj takega

ali pa takega,

je styling zares primeren za pokazat se.

Izvolite na Čopovo, oglejte si še 483 enakih! Zdaj ste pa res hudi!

Kaj je res tako težko razumeti, da je neokusno biti slaba kopija mladine prejšnjega stoletja, izrezana iz konteksta in teleportirana v dobo Fejsbuka? Nihče ne občuti slabe vesti ob nošenju srajčke, ki je na las podobna tisti, ki si jo je naša mama kupila v Nami za žur v Turistu, na katerem so s sošolkami vzdihovale ob petju Janka Ropreta, fantje so se zmedli ob Ireni Kohont, prepevali so popevke . . .

Vse to so čudovite stvari, ki vzbujajo duh nekega oddaljenega časa, ki diši po nostalgiji stare Jugoslavije, a lepe stvari ne trajajo večno. Ostaja prijeten spomin na njih, ki navdihuje, a je namenjen ravno temu – občudovanju, ne pa posnemanju, razvrednotenju.

Naj vas sive ceste vodijo v črno bel čas vzpona in vrhunca glasbene scene :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Dobro jutro

Objavljeno 4.02.2012 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Naključno odprem Kreslinove Pojezije na strani, kjer zagledam tri vrstice z naslovom Beltinski grad.

»Samo gledam to sliko zjutraj ob šestih pa sem že srečen.«

Res preprosti verzi, a pomensko bogati. Jutro je najlepši del dneva. Prebujanje, vzhajanje sonca, rosa na zeleni travi, žvrgolenje ptic na drevesih, svežina in nov začetek. Še posebej prijetna so pomladanska in poletna jutra, ko je ozračje sproščeno in v pričakovanju sonca, cvetov …

Jutro naj ne bo misel na obveznosti, temveč misel na možnosti. Priložnosti se tekom dneva ponujajo. Edino mi jih lahko zagrabimo in se z vso voljo nečemu posvetimo. V zori naj bo moč novega dneva, ki se razvija in napreduje. Škoda je prebuditi se in se obremenjevati z opravki, ki sledijo. Nikar se ne ustrašimo še preden se zadev lotimo. Pozitivno je prepustiti se toku in stvari nas bodo vodile po pravih poteh. Nikakršno pretirano razmišljanje ni potrebno, brez kompliciranja je življenje znosnejše.   :)

Težav ni, dokler ne pričnemo verjeti, da nas nekaj resnično ovira in je situacija nerešljiva. Gre le za lažni videz, naša volja pa je nevidna resnica.

Dobro jutro !  :)

  • Share/Bookmark

Posameznik in družba

Objavljeno 23.12.2011 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Pred nekaj leti sem s kolegom prekomentirala marsikatero že prežvečeno in se je lotila z drugega vogala. A mnogo besed je le nalahno zaokrožilo okoli najinih ušes, nežno oplazilo ušesne mečice in se razblinile v daljini.

Kljub temu so se dotaknile toliko, da če obudiš srečanje in pobrskaš po arhivu pogovora – pol izbrisanem, pol zaprašenem s smetkami dogajanja, se lahko po drobnih korakih do drobtinic, ki se zaradi pomenske vrednosti nikoli nikdar ne bi smele dati zakriti.

V tem trenutku zapiska telefon.

Preberem SMS.

»Res posrečen trenutek,« komajda slišno priplava iz mojih ust.

Lepo je, ko se ti zgodi dan, ki je v celoti posvečen iztočiščni misli.

Perle besed in dejanj pa se nizajo na svetlečo, a skorajda prozorno vrvico. Vsaka zase so morda res preproste in nič kaj pomenljivega, kar bi jih poveličalo, ni na njih, a skupaj tvorijo pravo gnezdo malenkosti, ki jih človekova nepotešljiva radovednost skrbno secira ter si neutrudno prizadeva poiskati višji smisel, simbolni pomen predmeta v bivanjskem okolju.

Ta nagon je globoko vkoreninjen v naš ustroj. Geni že celo evolucijsko dobo pripisujejo skupke za vrsto enotnih lastnosti, ki jih ni noč predrugačiti, saj je resničnost le ena. Dokler je ne uzremo, se slepimo z amaterskim poskusom prikaza sveta prek kričečih figur, vpadljivih barv in ostrih potez, saj slednje izhajajo iz grobe plastičnosti mask, v katere pogledujemo, ko se z nekom sporazumevamo.

Pa čeprav je zgolj umeten povoj, brez kančka pristnega obraza, smo z njim zadovoljni. Ne zdi se nam potrebno poskusiti pokukati izza zastora.

Pravzaprav je naša želja ostati na površini, saj kar je spodaj, je naklonjeno, rani, boli … čuti vsak odziv zunanjosti, ko odmaknemo omot. To pa zahteva trud, vlaganje v odnos, skrb za drugega in sožitje. Temu se množica izogiba in zlahka odreče.

»Naj temelji na enostavni predstavi, da sem bolj zaščiten, ni mi potrebno biti odkrit.« Tako deluje obrambni mehanizem, podzavest, ki nam brani vdor zavedanja o lastnih napakah, spoznanje le teh in njihovo odpravitev.

Za pozitivno samopodobo je nabolje, da kritiko sprejmemo kot pozitivno. Če bi bili natančni, bi »kritiko« v zgornjem stavku izpustili. Najbolje je, da SPREJEMAMO kot pozitivno. Le sprejemamo. Saj na temeljih sporočil, ki jih kot odziv na našo pojavo, geste, besede … dobimo iz okolja, so zgrajene naše predstave o lastni umeščenosti v družbeni sistem.

Po tem razmisleku sem nemudoma doumela besede, ki so privrele na dan z globine spomina.

»Človekova nujna potreba je ohranitev družbe.«

Biološka opredelitev bi ohranitev (družbe) upoštevala kot trajajoč obstoj civilizacije. Iz generacije v generacijo.

Pojasnilo pa je mogoče tudi drugačno:

Ohranitev definiramo kot pojem, ki se dotika sedanjosti, družbo pa kot združenje oseb, ki živijo odvisno drug od drugega, v sodelovanju, deljenju . Človek namreč ravna po posluhu za navodila drugih. Potemtakem ga družba sprejema, velja za zglednega pripadnika skupnosti in sploh po nikakršni značilnosti ali zanimanju ne odstopa od normativne celote, kakršna naj bi bil vsak sleherni posameznik.

Samopodoba išče potrditev, prilagaja se zahtevam, prožno se oblikuje glede na smernice.

Iz tega razloga je upogibljivost zaradi dovzetnosti na zunanje dražljaje ugodna za ohranitev družbe. Saj bolj ko množica posameznikov popušča pritiskom nenapisanih dogovorov o idealu in Pravem, bolj zaslepljena, bolj povezana, bolj stabilna je.

Kaj pa posameznik in njegovo bistvo?

Sta tudi ona bolj stabina?!?

  • Share/Bookmark