Spomnim se, da sem kot otrok rada risala.
S flomasterji, se razume, kajti barvice nikakor niso dovolj barvne. Mislim njihova barva ni bila primerljiva z živim, intenzivnim odtenkom flomasterjev, ki so bili primorani gostiti črt v vse smeri. Tudi pod tako ostrimi koti, da so boleče zacvilili.
Tako so nastali smejoči sončki z dolgimi trepalnicami in še daljšimi žarki. Navadno so segali vsaj do bližnjega oblaka - pravzaprav skupka modrih polkrogov. Od tu so navpične črtice vodile do spodnjega roba lista, ki je bil v približno centimetrskem pasu prekrit z zeleno preprogo. No, saj kasneje so le-to zamenjali šopki treh zelenih bilk. Sredi tega idiličnega okolja je stala vsaj ena glava s trupom in štirimi paličicami.
To smo bili mi!
Čeprav smo rekli, da je naša mamica. Naše matere so bile vedno popolne in stilizirane. Verjetno je bila edina konkretna povezava z resnično podobo barva las in morebitna očala.
Tako dobri kot naši starši smo hoteli biti tudi mi. Odrasli, pametni, pomembni, lepi, srečni . . . Dejansko pa smo že takrat bili slika svojih prednikov. V naših gestah in besedah je bilo veliko pravzaprav njihovih, saj so nas vendar oni seznanili s svetom: z njimi in s samim sabo.
Verjamem, da smo sedaj skorajda iste osebe kot v teh zgodnjih letih, ko so nas obravnavali za mlade, nepoučene, naivne, neprištevne.
Isti smo!
Iste fizične osebe in isti ustroji.
Vzorci, ki so se v ranem otroštvu usedli v naše bitje so se vedno točno tam. Govorijo iz nas, čeprav mislimo, kako zelo zorimo.
Vzorci pa so se prenesli od staršev. Govorijo iz nas, čeprav mislimo, kako zelo smo si nasprotni.
Zdaj »« Ko bom velika …
