Okno

Objavljeno 30.01.2013 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Čakam, da bo ura poldne. Pogledam na uro, vržen oči nazaj na ekran. Pregledam mail. Pogledam skozi okno.Nadaljujem s tipkanjem.Spomnim se, da sem pozabila poklicati k zdravniku.

Pogled skozi okno.“Zdaj je že prepozno,” pomislim. Pa naslednjič. Oči zopet odtavajo levo, levo, še malo proti svetlobi. Skozi okno. Zunanji zid iste stavbe. Šest oken.Skozi eno samo okno. Pravzaprav polovico okna.

Fasada je umazano bela, utrujena od dolgih let, rjave lise jo krasijo in ponekod prodira njena notranjost na površje. Živo oranžna opeka kuka izpod plasti ometa in drugih zemeljskih materialov.Všeč mi je ta pridih davnine, kako stavba premaguje čas, vztraja na istem mestu ne glede na vremenske katastrofe, podražitve elektrike, odpoved vodovoda, zmago politične levice. Mar ni to lep prizor?

Drugič se leno peljem z avtobusom. “Še malo pa bom doma. Prav nič se mi ne da” Oči se mi kar same zapirajo. Obrnem glavo na drugo stran. Poogled skozi okno. cvetoče trate in mirno drevo, za njim pa žar jutranje zarje.

Pozimi včasih stojim pri oknu in opazujem ples snežink, ki se z neba spuščajo proti tlom.

Pogledam skozi okno, ko zaslišim, da je avto zapeljal na naše dvorišče. razveselim se mami in jo vprašam, kakšen je njen dan.

Pogledam skozi okno, da pomaham obiskom, naj kar vstopijo.

Sprašujem se, če je pogled skozi okno sploh lahko negativno doživetje?

  • Share/Bookmark

Zdaj

Objavljeno 23.01.2013 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Iz skodelice se dviga vroč sadni čaj.

Marlboro na robu mize.

Obesek za ključe: 64,90€.

Ob smsu se potrese časopis.

Preberem in se nasmehnem.

Rdeča ptica in bel cvet.

  • Share/Bookmark

Risba

Objavljeno 22.01.2013 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Spomnim se, da sem kot otrok rada risala.

S flomasterji, se razume, kajti barvice nikakor niso dovolj barvne. Mislim njihova barva ni bila primerljiva z živim, intenzivnim odtenkom flomasterjev, ki so bili primorani gostiti črt v vse smeri. Tudi pod tako ostrimi koti, da so boleče zacvilili.

Tako so nastali smejoči sončki z dolgimi trepalnicami in še daljšimi žarki. Navadno so segali vsaj do bližnjega oblaka - pravzaprav skupka modrih polkrogov. Od tu so navpične črtice vodile do spodnjega roba lista, ki je bil v približno centimetrskem pasu prekrit z zeleno preprogo. No, saj kasneje so le-to zamenjali šopki treh zelenih bilk. Sredi tega idiličnega okolja je stala vsaj ena glava s trupom in štirimi paličicami.

To smo bili mi!

Čeprav smo rekli, da je naša mamica. Naše matere so bile vedno popolne in stilizirane. Verjetno je bila edina konkretna povezava z resnično podobo barva las in morebitna očala.

Tako dobri kot naši starši smo hoteli biti tudi mi. Odrasli, pametni, pomembni, lepi, srečni . . . Dejansko pa smo že takrat bili slika svojih prednikov. V naših gestah in besedah je bilo veliko pravzaprav njihovih, saj so nas vendar oni seznanili s svetom: z njimi in s samim sabo.

Verjamem, da smo sedaj skorajda iste osebe kot v teh zgodnjih letih, ko so nas obravnavali za mlade, nepoučene, naivne, neprištevne.

Isti smo!

Iste fizične osebe in isti ustroji.

Vzorci, ki so se v ranem otroštvu usedli v naše bitje so se vedno točno tam. Govorijo iz nas, čeprav mislimo, kako zelo zorimo.

Vzorci pa so se prenesli od staršev. Govorijo iz nas, čeprav mislimo, kako zelo smo si nasprotni.

  • Share/Bookmark

Ko bom velika …

Objavljeno 8.01.2013 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Skoraj vsak dan se vidim. Tukaj ali tam. Vendar ne zdaj, pač pa več let vnaprej.

V mimoidoči tridesetletni dami v črnem plašču, ki ima glavo pokrito z vijolično ruto in jo drži, da je ne bi sapa odnesla s temnih las, ko naglo koraka po pločniku. V drugi roki nosi vrečko, katere breme jo nagiba vstran. Vse zapiske in kopije mora izročiti ravnatelju.

Vidim se v utrujeni ženi in materi, ki pride ob petkih po tem, ko je otroke za vikend odpeljal njihov oče, z znanko na kavo. Njuna druženja so postala rutina in gospe niti ni prijetno, a kolegica jo vedno pregovori. Gospa vsaj takrat malce počine od stalnih skrbi o obveznostih v službi, z otroki in onemoglimi starši. Na njenem zgubanem in prepadenem obrazu med puhanjem cigarete nekajkrat opazim skorajšnji nasmešek.

Ko bom velika, bom jebala vse po spisku!

(pa sem res to napisala)

  • Share/Bookmark