Nekaj novega

Objavljeno 11.11.2014 avtor zaria.
Kategorije: nekategorizirano.

Kot je razvidno iz moje dolgotrajne odsotnosti, sem svoj blog preselila na drugo mesto in sicer na tale link:

http://majazarja.blogspot.com.

Vesela bom vašega obiska, zato vabljeni v moje novo gnezdece :)

  • Share/Bookmark

Zarja

Objavljeno 27.05.2013 avtor zaria.
Kategorije: nekategorizirano.

No, morda bi bilo primerno, da ob priložnosti napišem kakšno besedo o imenu bloga (oziroma obeh).

Saj veste, kako je veljalo pri Rimljanih:

“Nomen est omen,”
kar dejansko pomeni, da je ime znamenje. Verjetno res, saj ima prav vsaka beseda svojo zgodovino in se je razvijala, preoblikovala, poenostavljala …

Vendar je razlika med imenom in kar tako eno navadno besedo, saj ne definira predmeta, temveč osebo kot celoto. Na ta način nas ime res lahko zaznamuje, če je njegov pomen nekoliko kočljiv, zaničljiv ali kako drugače z negativnim pridihom. Tega nisem preverjala oz. verjamem, da takih imen ni, kajti verjetno nihče ne bi želel svojemu otroku pripisati nekega nezavidljivega imena, s katerim se bo predstavljal v svetu.

Je pa res, da so nekatera imena zaznamovana populacijsko, saj so postala zelo redka in zato našim ušesom nenavadna, kar nebodigatreba povzroča odpor brez konkretnega razloga.

Če vzamemo primer Kunigunde in Genovefe, ki sodita med redka slovenska imena, dejansko ne pomenita prav nič neprijetnega (vezani sta na Germane: njihovo pleme, rod;boj; in ženo), a kljub temu v naši kulturi zvenita zelo tuje in morda celo nezaželeno.

Ravno tu se pojavi pomembna točka pojmovanja imena kot znamenja. Vsebinska vrednost imen izhaja iz kulturnega kroga, koder se je pojavilo. Je kot popotnica mlademu bitju, ki ga bo spremljala celo življenje. Zato starši z imenom otroku pripišejo neke lastnosti, katere mu poklanjajo za prihodnost. Za le-to pa si želimo, da je svetla.

Tako mi je beseda zarja neznansko všeč zaradi svoje zvočne podobe. Mar ni prijetna, če si jo enkrat naglas prebereš? In nato še zašepetaš napol nezavedno.

Zarja je svetla, polna pričakovanja, vznemirljiva in obenem sproščujoča, navdihuje in obeta.

Res pa je, da ločimo tudi jutranjo in večerno zarjo, a prvi večkrat pravimo zora.

Zakaj torej ne bi tega sanjskega prizora zapisali z veliko začetnico. Zarja! (Lahko je tudi Zora ali Avrora.)

Se ve, da je beseda slovanskega imena in Zarja je bila celo boginja lepote, hči Kresnika (bog groma) in Nore (mati narave), njena boginja dvojčica pa je Zora.

Njene inačice so Venera, Afrodita, Izis …

Tole je pa verjetno najbolj znana in razširjena slika, ki prikazuje samo boginjo in skrivnost njenega rojstva.

Ko sem malce brskala, sem ugotovila, da je Zaria tudi mesto v Nigeriji in pa slovenski metal band. Njihovo ustvarjanje res priporočam, ker je pojem svežine, zelo doživeta glasba, z dodelanimi besedili. Poslušate jo lahko tudi na njihovi spletni strani.

Čudoviti ste! :)

To je bila preprosta zgodba o izbiri imena za moj prostor v spletu, za beležko mojih (filtriranih) utrinkov.

Upam, da  velja rek iz uvodnega dela, kajti želim, da tale stran res izraža tisto, kar verjamem, verjamem pa v lepo in dobro. Kaj pa navsezadnje sploh šteje v življenju, če ne vsaj to?

  • Share/Bookmark

Trinajstka

Objavljeno 13.04.2013 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Ta nesrečna številka! V ljudskih glavah se je drži prav nič zavidljiv sloves. Najbolj tragično pri njeni usodi pa je, da je pomanjkljivo utemeljena. Številni bi se ji najraje izognili.

A za vsaj kanček sreče, danes ni petek. Takšna kombinacija bi nebodigatreba prinesla zaznamujoče posledice.

Tako pa je sobota bila malo popestrena z vplivom sredinega ščipa (tako se je tudi napovedovalo ).

Vendar se konflikti proti koncu dneva vedno poležejo kot bi noč umirila naše notranje sile.

Danes so nastali tudi moji prvi piroški. Morda res niso popolni ali vsaj podobni izdelkom kakšne zveste ruske gospodinje, vajene praznične družinske peke, so pa potrjeno okusni.

Prepričala jih je preprostost zeljnatega nadeva v testnati obleki, ki bi se zlahka pretvarjala za zlato zapečeno žemljico.

  • Share/Bookmark

Mestni otrok

Objavljeno 29.03.2013 avtor zaria.
Kategorije: stihi.
Ne bodi prikazen

iz smoga in megle.
……………………………………………….
Mesto te golta
v brezčasno anonimnost.
……………………………………………….
Hrup da, duh pa ni stalen,
tudi kreposti ni, da bi maske ovrgle.
……………………………………………….
Ko čutiš, da prihodnost je žolta,
skušaj najti pot in most,
da ne boš več prikazen
iz smrdljivega smoga in ovirajoče megle.

  • Share/Bookmark

Opečnati dom

Objavljeno 28.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: stihi.

Sedim sredi perzijskih preprog:

družinski vzorec dragoceno stkan

in žametne blazine naokrog

v opečnatem domu.

Odmaknem svečo na stran,

ugasnem plamen in v vonju

vanilije umijem svilnato telo.

Uležem se na bok, glavo položim v dlan.

Pridi ob me, da ne bo me zeblo.

  • Share/Bookmark

Pismo

Objavljeno 27.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: stihi.

Draga moja!

Minili so tedni,

še vedno te ni.

Čakam te, toda

morda te sploh ne bo,

morda si pozabila name

in odšla iskat srečo v druge kraje.

Draga, pridi vsaj po slovo!

  • Share/Bookmark

Več luči

Objavljeno 24.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: stihi.

Odprite okna,

prižgite luči,

naj me prevzame svetloba,

naj se odprejo oči.

Dolijte petroleja za naše bedne laži!

  • Share/Bookmark

V trenutku …

Objavljeno 22.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: razmišljanja.

Bila je že pozna noč in dekle je ležalo v postelji. Ni zatisnila očesa zaradi njenih nemirnih misli. Pod glavo ima prekrižane roke kot bi ležala v visoki travi sredi poletja. Brezskrbno. Zadovoljno.

V isti noči fant ne zaspi. Na boku strmi predse kot bi občudoval lepoto poleg svojega telesa. Brezskrbno. Zadovoljno.

Pobotajva se,” prebereta sporočilo.

  • Share/Bookmark

Večne besede

Objavljeno 15.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: beseda, slika, zvok.

Povejmo par besed o pesniku iz daljnega Čila. Letos, 23. septembra, obeležujemo 40. obletnico njegove smrti. dve leti pred tem, leta 1971 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

Pablo Neruda je dobro poznan po svojem delu Nocoj bi lahko napisal … YouTube slika preogleda

Naslednja pesem je del zbirke Bivališče na zemlji, ki je nastala med pesnikovim bivanjem v Aziji, kjer je deloval kot čilski konzul. Preselitev je pogosto stresna okoliščina.  Rangun (Burma) je dojemal kot prvinsko območje, zapuščeno kolonijo s številnimi boleznimi in lakoto. Kapitalistični zahod je njihovo kulturo izkoriščal. Družba je razlike med domačini in imigranti še poglabljala. Ampak pesnik ni upošteval pravil, ki so določala vsakdanje življenje in ni toleriral stereotipov.

Ta leta v Aziji predstavljajo osebno krizo življenja v tujini. Izkusil je samoto in domotožje. Včasih ga je bilo strah smrti.

Neruda je priznal, da je za ustvarjanje porabil veliko časa. Razdalja je ubijala njegovo izražanje, zapletal se je s prilagajanjem novemu ambientu. Nekoliko mu je pomagalo poslušanje klasične glasbe. Zvok violine in klavirja v Sonati Cesarja Francka je odprl nove teme, ga navdahnil in pomiril. Najverjetneje je to zanj predstavljalo velik vpliv.

Pesem se mi zdi zelo pomenljiva. Naslov Sonata in razdejanje kaže na razlike v svetu. Sonata je določena oblika, predstavlja red. Njeno nasprotje je razdejanje, nered, kaos.

»Po toliko rečeh po nemirnih miljah,

zmeden zaradi oblasti, zaradi ozemelj negotov,

v spremstvu revnega upanja,

nezvestih tovarišev in nezanesljivih sanj,«

Pesnik govori o razdalji med sabo in njegovim domom. Ne samo krajevni, temveč tudi časovni. Zdaj živi v popolnoma drugačnem svetu. Ne zmore se zbrati zaradi tolikih sprememb. Prizna, da skoraj nima upanja in/ker ni obkrožen z zanesljivimi ljudmi in stalnimi stvarmi. Precej smo že vstopili v njegovo bivalno okolje.

»ljubim odpor, ki še zmeraj živi v mojih očeh,

v svojem srcu slišim svoj konjeniški korak,

grizem speči ogenj in pokvarjeno sol,

in ponoči, v mračnem ozračju in bežni žalosti

sem tisti, ki čuje ob robu taborišč,

popotnik, oborožen z nerodovitnim odporom,«

Beremo o njegovi intimnosti, o vsemu, kar čuti v duši, kako doživlja svet. Pripoveduje o motivaciji in moči, ki je zbrana v njem. Pravi, da njegova energija ne pojenja, ampak potrpežljivo čaka, ne s trmo, četudi se srečuje s slabim in hitro prestane bolečino.

Vztraja pripravljen na zmage.

»ujet med rastočimi sencami in trepetajočimi perutnicami,

čutim, da sem, in moja kamnita roka me brani. «

Najdemo dva komplementarna predmeta, ki hitro razložita, kaj se dogaja z našim lirskim subjektom. Soočen je z zunanjo nevarnostjo, ki se širi in notranjo nevarnostjo. Obe ga strašita in simbolizirata oviro.

Zaradi tega samo obstaja v položaju, opisanem v prvi kitici, ni dejaven.

»v znanosti solza je teman oltar,«

V začetku druge kitice odkrijemo dve besedni zvezi. V vsaki izmed njiju je kontrast.

Poskusimo si predstavljati “znanost solza”. To pomeni povezavo dveh konceptov, ki ju ne moremo združiti. Znanost je objektivna, gotova, določena, solze pa so pristne, nenadzirane, čisto čustvo.

Druga podoba je “teman oltar”. Dvomim v obstoj temnega oltarja. Oltar je trden pojem, svet, čaščen. Kako bi lahko nekaj tako religioznega in prepričljivega bilo spremenjeno?

Oba oksimorona v istem verzu nam kažeta izbran stavek. Mogoče nas avtor obvešča, da je preveč kritično razmišljanje o naših občutenjih lahko nevarno. Ne smemo biti kruti do naših čustev, ker lahko povzročimo zmedo naše osebnosti. Naša prepričanja se lahko razdrobijo in posledica je slabo počutje.

»in pri svojih srečanjih z večernimi mrakovi, ki so brez vonja,«

Besedna zveza “večerni mrakovi” se pojavi kot asociacija na prvo zbirko Pabla Nerude Knjiga mrakov, ki je nastala v domovini in opisuje sončne zahode, večere in noči. Morda je to težko prepoznaven znak, dejstvo pa je, da zanj pozni popoldnevi v Rangunu niso imeli istega pomena kot čilski.

»v svojih zapuščenih spalnicah, kjer prebiva luna

in pajki moje posesti in razdejanje, ki mi je drago,

čutim svoje izgubljeno bitje, svoje nepopolno bistvo,

svoj srebrni utrip in svojo večno pogubo. «

Motivi žalosti, osamljenosti, zapuščenosti, hiše, domotožja … prevladujejo v spominih na njegov dom. Ve, da je hiša prazna in ga čaka, kakor on čaka njo.

»Žarel je vlažen grozd in njegova žalostna voda

še zmeraj niha, še zmeraj je tu,

in nerodovitna dediščina in izdajalsko bivališče «

V nadaljevanju doda podobo grozdja. Le-to razumemo kot eno celoto, eno bitje. Ker je grozd vlažen, ga povežem z življenjem. V istem verzu odkrijemo “žalostno vodo”, v originalu “agua funeral – pogrebna, žalna voda”. Torej gre v resnici za naraven življenjski cikel.

Mislim, da to Pablo omeni, ker se počuti tako oddaljenega od svojih korenin, da je vse brez vrednosti, brez možnosti uspeti.

» Kdo je ljubil, kar je zgubljeno, kdo je ščitil vse skrajnosti?

Očetove kosti, les mrtve ladje

nn svoj lastni konec, svoj lastni beg,

njegovo žalostno moč in njegovega revnega boga«

Del med drugo in zadnjo kitico kopiči tri moralna vprašanja. Išče junake, ki spoštujejo ideale.

»Torej prisluškujem vsemu neživemu in bolečemu,

in čudno pričevanje, ki ga ohranjam v sebi

z neusmiljenim uspehom, zapisanim v pepel,

je oblika pozabe, ki jo imam najrajši,

ime, ki ga dajem zemlji, smisel mojih sanj,

neskončna količina, ki jo razdeljujem

s svojimi zimskimi očmi slednji dan tega sveta. «

Zadnji del je kot uganka, ki razkriva bistvo cele pesmi. Poskušamo razumeti prebrane besede. Avtor pravi, da je zelo pozoren na vse neprijetno in boleče, ker so zgodbe, ki se jih spominja najboljši način pozabe. Paradoks, kajne? Samo malo, prosim. Razlaga je podana v zadnjih verzih. Pesnik naziva, vrednoti in meri na podlagi preteklih izkušenj. Pozor! Pove še, da so njegove oči zimske – pogled je pesimističen.

  • Share/Bookmark

Kulturno po Prešernu

Objavljeno 8.02.2013 avtor zaria.
Kategorije: tu pa tam.

Mislim, da smo vsi hvaležni za 8. februar. Morda predvsem zaradi dela prostega dne.

Pa bo že prav tako in prav je tudi, da ga prijetno preživimo. Ni pa prav, da se na ta dan pozornost obrača na politiko, ki je v našem prostoru že tako umazana, sedaj se pa še namerno spodbuja nasprotovanje proti tem in onim. Namerno šopirjenje – to pa ni prav!

A pozabimo na to temo, prepleteno s skandiranjem, rušenjem miru, pa čeprav za voljo izboljšav. “Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo,” pravi Prešeren.

Njemu v čast je politiko nekoliko zasenčil današnji že tradicionalni recital, ki ga lahko spremljamo ob 12. uri na njegovem trgu. Udeležila sem se ga in s člani Društva dramskih umetnikov Slovenije prebrala večne verze.

Obenem bi čestitala svojemu sokrajanu, basbaritonistu Marcosu Finku za prejeto priznanje in seveda vsem ostalim nagrajencem Prešernovega sklada kot tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Današnji dan je odlična priložnost za sprejemanje lepega okoli nas, izkoristimo tudi priložnost in stopimo v kakšen muzej ali galerijo, ki nam odpirajo vrata brez vstopnin.

  • Share/Bookmark